Sv. Maksimilijan Kolbe je bil kot otrok ozdravljen z lurško vodo. Ko je odraščal, je materi delal veliko preglavic. Vsi opomini niso nič zalegli. Nekoč je vzdihnila: »O, ti moj ubogi fant, kaj bo iz tebe?« Sam je mami kasneje pripovedoval: »Veš, ko si se tako žalostno spraševala,
kaj bo iz mene, mi je bilo zelo hudo. Šel sem
v cerkev in sem molil pred Marijinim kipom. Marijo sem vprašal, kaj bo iz mene.
Zdelo se mi je, da sem jo zagledal, kako ima v roki dva venčka, belega in rdečega.
‘Katerega hočeš?’ ‘Oba bi rad,’ sem odgovoril. Nato je izginila.«
Devica
Marija se je zavzela za fanta. Ob njeni pomoči je zrastel Kolbejev duhovniški
in redovniški ter mučeniški poklic.
Dne
22. avgusta 1856 je sv. Gabrijel od Žalostne Matere božje, star osemnajst let,
ob pogledu na Marijino sliko dobil notranje razsvetljenje in se je nepreklicno
odločil za strogi red pasionistov. Prej neprekosljiv športnik je zdaj postal
špornik na duhovnem področju, v vaji krščanskih kreposti. Z njimi je hotel ugajati
Mariji. V njeni šoli je hitro napredoval po poti popolnosti.
Sv.
Ludvik Grignon (Grinjon) Montfortski je že v zgodnjih otroških letih prisrčno
ljubil in častil Marijo. Samo v njeni bližini se je počutil srečnega. Kot
študent je bil v stiski, kakšen poklic naj si izbere. Pred Marijino podobo pri
karmeličankah je iskal sveta za svojo odločitev. Razločno je spoznal, da bo
Marija najbolj zadovoljna, če postane duhovnik. Zato se je odločil za ta
poklic.
Sv.
Janez Eudes (Ed) je začetnik bolj zavzetega češčenja Jezusovega in Marijinega
Srca. V družini dolgo ni bilo otrok. Ko ga je mati končno rodila, ga je iz
hvaležnosti, da jo je Bog uslišal, nesla v božjepotno Marijino cerkev in ga
posvetila Bogu in Materi božji. Ko je postal član Marijine družbe, je s krvjo
napisal zaobljubo vedne čistosti. Ostal je zaobljubi zvest, čeprav mu je oče že
izbral nevesto. Odločil se je za duhovniški poklic.
V
pesmi prosimo Marijo: »Vse duhovne, o Marija Mati, sprejmi v milostno Srce!«
Komentarji
Objavite komentar