Profesor Daniel O’Connor iz Los
Angelesa, svetovno znani kirurg, ki je mnogim pomagal do zdravja, je bil silno
ponosen na svojo znanost. Svojim učencem je rad ponavljal, da bosta človeštvo
rešila znanost in napredek, ne pa vera in molitev. Kot najmlajši otrok globoko
verne irske družine je bil deležen verske vzgoje in je vsak večer s starši,
brati in sestami redno molil. K večerni molitvi so dodajali prošjo: »Ljuba Mati
večnega življenja, reši mojo dušo pogubljenja.«
Po odlično končanem študiju medicine
se je specializiral za kirurga in kmalu postal tudi profesor medicinske
fakultete v Los Angelesu. Veroval je v medicinsko znanost in v moč kirurškega
noža.
Na božič 1943 je operiral svojo
mater gospo Gladis. Dva asistenta in več mlajših zdravnikov je bilo pri
operaciji. Hoteli so videti, kako bo najslavnejši kirurg vračal zdravje svoji
materi. Ko je O’Connor vzel v roke kirurški nož, je samozavestno rekel: »Naj se
pokaže, kaj za srečo ljudi zmoreta znanost in napredek!«
Globoko je zarezal v tkivo telesa,
ki mu je dalo življenje. Prišel je do tvora. Tedaj mu je omahnil nož iz rok.
Opotekel se je in z največjo težavo dejal: »Tu ne morem več pomagati. Mati ima
neozdravljivo bolezen – raka.«
Asistent je zašil rano. Kirurg pa je
spoznal, kako se je prav pri njegovi materi vsa stavba znanosti naenkrat
zrušila. Svoji materi ne more pomagati. Kmalu zatem je mati v omotici počasi
govorila besede: »Ljuba Mati večnega življenja, reši njegovo dušo pogubljenja.«
Te besede so bile kot daljni odmev iz lepe in srečne mladosti. Zadele so ga v
živo. Pohitel je k materi in jo v solzah začel tresti: »Mati, zbudi se! Zbudi
se!« Ko se je mati zbudila, ji je zagotovil, da je Marija uslišala njeno
prošnjo: »Mati, verujem, verujem v Boga, kakor si me ti učila, verujem trdno in
zvesto.« Mati je z blaženim nasmehom spregovorila: »Bog naj te blagoslovi in
Marija naj te varuje v življenju. Srečno živi! Sedaj se lahko poslovim s sveta
v veselem upanju, da se snideva v nebesih.«
Bolníca je kmalu umrla, a sin
zdravnik je ozdravel. Spoznal je, da je resnična rešitev človeštva le v veri in
da tudi znanost in napredek z vero dobita novo luč, moč in lepoto.
V
pesmi se obračamo na našo Mater Marijo s prošnjo:«Vodi, vodi, srečno vodi
čolnič moj življenja mi; v zadnji uri z mano bodi, da se duša ne zgubi. Takrat,
ljuba Mati, daj duši moji sveti raj.«
Komentarji
Objavite komentar