Preskoči na glavno vsebino

27. Srečno vodi čolnič moj


            Profesor Daniel O’Connor iz Los Angelesa, svetovno znani kirurg, ki je mnogim pomagal do zdravja, je bil silno ponosen na svojo znanost. Svojim učencem je rad ponavljal, da bosta človeštvo rešila znanost in napredek, ne pa vera in molitev. Kot najmlajši otrok globoko verne irske družine je bil deležen verske vzgoje in je vsak večer s starši, brati in sestami redno molil. K večerni molitvi so dodajali prošjo: »Ljuba Mati večnega življenja, reši mojo dušo pogubljenja.«
            Po odlično končanem študiju medicine se je specializiral za kirurga in kmalu postal tudi profesor medicinske fakultete v Los Angelesu. Veroval je v medicinsko znanost in v moč kirurškega noža.
            Na božič 1943 je operiral svojo mater gospo Gladis. Dva asistenta in več mlajših zdravnikov je bilo pri operaciji. Hoteli so videti, kako bo najslavnejši kirurg vračal zdravje svoji materi. Ko je O’Connor vzel v roke kirurški nož, je samozavestno rekel: »Naj se pokaže, kaj za srečo ljudi zmoreta znanost in napredek!«
            Globoko je zarezal v tkivo telesa, ki mu je dalo življenje. Prišel je do tvora. Tedaj mu je omahnil nož iz rok. Opotekel se je in z največjo težavo dejal: »Tu ne morem več pomagati. Mati ima neozdravljivo bolezen – raka.«
            Asistent je zašil rano. Kirurg pa je spoznal, kako se je prav pri njegovi materi vsa stavba znanosti naenkrat zrušila. Svoji materi ne more pomagati. Kmalu zatem je mati v omotici počasi govorila besede: »Ljuba Mati večnega življenja, reši njegovo dušo pogubljenja.« Te besede so bile kot daljni odmev iz lepe in srečne mladosti. Zadele so ga v živo. Pohitel je k materi in jo v solzah začel tresti: »Mati, zbudi se! Zbudi se!« Ko se je mati zbudila, ji je zagotovil, da je Marija uslišala njeno prošnjo: »Mati, verujem, verujem v Boga, kakor si me ti učila, verujem trdno in zvesto.« Mati je z blaženim nasmehom spregovorila: »Bog naj te blagoslovi in Marija naj te varuje v življenju. Srečno živi! Sedaj se lahko poslovim s sveta v veselem upanju, da se snideva v nebesih.«
            Bolníca je kmalu umrla, a sin zdravnik je ozdravel. Spoznal je, da je resnična rešitev človeštva le v veri in da tudi znanost in napredek z vero dobita novo luč, moč in lepoto.
V pesmi se obračamo na našo Mater Marijo s prošnjo:«Vodi, vodi, srečno vodi čolnič moj življenja mi; v zadnji uri z mano bodi, da se duša ne zgubi. Takrat, ljuba Mati, daj duši moji sveti raj.«

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

28. Marija, le pridi gotovo po me

Starček, nič kaj veren, že zelo bolehen, je brskal po svojem predalu in našel listek, na katerem so bili zapisani dobri sklepi, ki jih je napravil, ko je bil še dijak in član Marijine družbe: »Vsak dan bom začel z imenoma: Jezus, Marija! Vsak dan bom molil rožni venec. Vsakih štirinajst dni bom prejel svete zakramente. Vsako soboto se bom postil na čast Materi božji.« Starega   moža je pretreslo: »Lepa moja mlada leta, kje ste? Kako sem se od takrat spremenil! O ti ubogi rožni venec, ti uboga molitev. Jezus, Marija, na vse sem pozabil. Nekdaj – in sedaj, kakšna sprememba!« V globoki skrušenosti je pokleknil in počasi izgovarjal ime Marija. Opravil je dobro spoved in se tako spravil z Bogom in Cerkvijo. Bil je že skrajni čas, saj so ga kmalu zatem odnesli na pokopališče. Neki župnik je obiskal na smrt bolnega moža, da bi ga spomnil na zakramente. Bolnik se je tako razburil, da se je stresla postelja: »Ne verujem, saj Boga sploh ni!« Tudi pri drugem obisku je bil na začetku ist

31. Mati zlata, odpri mi nebeška vrata

Legenda pripoveduje, kako je priromal pred nebeška vrata prvi zamorec. Sv. Peter pogleda skozi okence in se silno prestraši, ko zagleda čudnega črnca. Še nobenemu zamorcu ni odprl, zato tudi njemu ne bo. Hitro zapre okence. Črnec bi tako rad šel v nebesa, zato se ob nebeških vratih razjoka. Sliši ga Marija. Ko ji zamorec pove, kaj bi rad, mu reče, naj gre na nasprotno stran, k stranskim vratom, ki jih bo ona odprla. Res najde ta vrata, potrka in Marija mu odpre. Tako je prišel v nebesa po Marijinem posredovanju. Eva je nebeška vrata zaprla, Marija jih je odprla, ker je na svet prinesla Odrešenika, ki je s svojo smrtjo in vstajenjem vse odrešil. V Lurdu je obljubila Bernardki: »Osrečila te bom ne na tem, ampak na onem svetu.« Marija je srednica milosti, ki so potrebne za naše zveličanje. Sv. Janez Bosko je imel ponoči, 6. decembra 1876, videnje sv. Dominika Savia , ki je bil na čelu velike skupine dečkov, v roki pa je imel šopek. Don Bosko ga je vprašal: »Povej mi, dragi Dominik