Škof Dupanloup (Dipanlú) je pripovedoval naslednji zgled: Nekega dne so ga poklicali k na smrt bolni mladi ženi, kateri je pred več leti podelil prvo sveto obhajilo. Škof jo je pomiloval, kako težak križ je morala sprejeti. Žena je spregovorila:
»Gospod
škof, ali mislite, da bom prišla v nebesa?«
»Gospa,
jaz trdno zaupam.«
»Jaz
sem o tem popolnoma prepričana in gotova.«
»Kdo
vam daje tako gotovost?«
»Nasvet,
ki ste mi ga vi sami nekoč dali. Na dan mojega prvega obhajila ste mi
priporočili, naj vsak dan prav zbrano zmolim eno zdravamarijo. In to sem tudi
storila. Štiri leta ni minil dan, da ne bi zmolila rožnega venca. To je tisto,
kar mi daje gotovost, da bom rešena in da bom prišla v nebesa. Marijo sem štiri
leta vsak dan tolikokrat prosila: ‘Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas
grešnike zdaj in ob naši smrtni uri.’ Težko bi zato mogla verjeti, da bi me
Marija sedaj ob smrti zapustila. Ona je pri meni, ona me bo popeljala tudi v
nebesa.«
Škof
je povedal, da je bil kmalu priča njene blažene smrti, ki je ni mogoče popisati
in je tudi nikdar ne bo mogel pozabiti.
Smrtna
ura je najbolj odločilna za nas, zato je nadvse pomembno, da smo takrat v
prijateljstvu z Bogom, v božji milosti, brez smrtnega greha. Če bomo našo
duhovno Mater goreče častili, bomo v prijateljstvu z njo in z njenim Sinom vse
življenje, zato tudi ob smrti. »Še smrtna težava mi strašna ne bo, če gleda me
mater’no tvoje oko. Če z milostno roko obrišeš obraz, če v srcu: ‘Marija!’ bo
zadnji moj glas.«
Komentarji
Objavite komentar