Starček, nič kaj veren, že zelo bolehen, je brskal po svojem predalu in našel listek, na katerem so bili zapisani dobri sklepi, ki jih je napravil, ko je bil še dijak in član Marijine družbe: »Vsak dan bom začel z imenoma: Jezus, Marija! Vsak dan bom molil rožni venec. Vsakih štirinajst dni bom prejel svete zakramente. Vsako soboto se bom postil na čast Materi božji.« Starega
moža je pretreslo: »Lepa moja mlada leta, kje
ste? Kako sem se od takrat spremenil! O ti ubogi rožni venec, ti uboga molitev.
Jezus, Marija, na vse sem pozabil. Nekdaj – in sedaj, kakšna sprememba!« V
globoki skrušenosti je pokleknil in počasi izgovarjal ime Marija. Opravil je
dobro spoved in se tako spravil z Bogom in Cerkvijo. Bil je že skrajni čas, saj
so ga kmalu zatem odnesli na pokopališče.
Neki
župnik je obiskal na smrt bolnega moža, da bi ga spomnil na zakramente. Bolnik
se je tako razburil, da se je stresla postelja: »Ne verujem, saj Boga sploh
ni!«
Tudi
pri drugem obisku je bil na začetku isti učinek. Nato je zaskrbljeni duhovnik
poskusil omehčati moža z omembo Device Marije: »Čujte, ali niste v svojem
življenju prav nič častili Device Marije?« Bolnika je ganilo: »O, Devico Marijo
sem imel vedno rad.« Župnik je potolažen rekel: »Potem pa trdno zaupajte, da
vam bo Mati Marija pomagala in izprosila milost spreobrnjenja.« Res se je mož
skesano spovedal in čez nekaj dni umrl.
Zopet
se je uresničilo: Kdor Marijo časti, se ne pogubi! Zato se ji v pesmi zaupno
priporočamo: »Kadar zapustiti bom moral zemljo, od znancev, prijateljev vzeti
slovo, Marija, le pridi gotovo po me, me sprejmi na svoje srce!«
Komentarji
Objavite komentar