Preskoči na glavno vsebino

28. Marija, le pridi gotovo po me


Starček, nič kaj veren, že zelo bolehen, je brskal po svojem predalu in našel listek, na katerem so bili zapisani dobri sklepi, ki jih je napravil, ko je bil še dijak in član Marijine družbe: »Vsak dan bom začel z imenoma: Jezus, Marija! Vsak dan bom molil rožni venec. Vsakih štirinajst dni bom prejel svete zakramente. Vsako soboto se bom postil na čast Materi božji.« Starega
 moža je pretreslo: »Lepa moja mlada leta, kje ste? Kako sem se od takrat spremenil! O ti ubogi rožni venec, ti uboga molitev. Jezus, Marija, na vse sem pozabil. Nekdaj – in sedaj, kakšna sprememba!« V globoki skrušenosti je pokleknil in počasi izgovarjal ime Marija. Opravil je dobro spoved in se tako spravil z Bogom in Cerkvijo. Bil je že skrajni čas, saj so ga kmalu zatem odnesli na pokopališče.
Neki župnik je obiskal na smrt bolnega moža, da bi ga spomnil na zakramente. Bolnik se je tako razburil, da se je stresla postelja: »Ne verujem, saj Boga sploh ni!«
Tudi pri drugem obisku je bil na začetku isti učinek. Nato je zaskrbljeni duhovnik poskusil omehčati moža z omembo Device Marije: »Čujte, ali niste v svojem življenju prav nič častili Device Marije?« Bolnika je ganilo: »O, Devico Marijo sem imel vedno rad.« Župnik je potolažen rekel: »Potem pa trdno zaupajte, da vam bo Mati Marija pomagala in izprosila milost spreobrnjenja.« Res se je mož skesano spovedal in čez nekaj dni umrl.
Zopet se je uresničilo: Kdor Marijo časti, se ne pogubi! Zato se ji v pesmi zaupno priporočamo: »Kadar zapustiti bom moral zemljo, od znancev, prijateljev vzeti slovo, Marija, le pridi gotovo po me, me sprejmi na svoje srce!«

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

31. Mati zlata, odpri mi nebeška vrata

Legenda pripoveduje, kako je priromal pred nebeška vrata prvi zamorec. Sv. Peter pogleda skozi okence in se silno prestraši, ko zagleda čudnega črnca. Še nobenemu zamorcu ni odprl, zato tudi njemu ne bo. Hitro zapre okence. Črnec bi tako rad šel v nebesa, zato se ob nebeških vratih razjoka. Sliši ga Marija. Ko ji zamorec pove, kaj bi rad, mu reče, naj gre na nasprotno stran, k stranskim vratom, ki jih bo ona odprla. Res najde ta vrata, potrka in Marija mu odpre. Tako je prišel v nebesa po Marijinem posredovanju. Eva je nebeška vrata zaprla, Marija jih je odprla, ker je na svet prinesla Odrešenika, ki je s svojo smrtjo in vstajenjem vse odrešil. V Lurdu je obljubila Bernardki: »Osrečila te bom ne na tem, ampak na onem svetu.« Marija je srednica milosti, ki so potrebne za naše zveličanje. Sv. Janez Bosko je imel ponoči, 6. decembra 1876, videnje sv. Dominika Savia , ki je bil na čelu velike skupine dečkov, v roki pa je imel šopek. Don Bosko ga je vprašal: »Povej mi, dragi Dominik...
Objavite komentar
Preberite več

3. O Marija, naša ljuba Mati

Mož ribič je bil s svojim sinom ves dan na odprtem morju. Nastal je vihar, ki je preprečeval, da bi se mogla s čolnom približati obali. Znočilo se je. Oče in sin sta izgubila smer. Žena, ki je doma zaman čakala na njuno vrnitev, se je odločila za veliko žrtev. Treba je bilo napraviti velik ogenj, da ga bosta mož in sin videla in tako mogla veslati v pravo smer. Zažgala je domačo leseno hišo. Prav ta ogenj je možu in sinu pokazal pravo smer do obale. Tako ju je pogumna ljubezen žene in matere rešila. Marija je naša duhovna mati, mati Cerkve. Hoče nam pomagati, da bi prišli domov, da bi v viharjih tega življenja ne zgrešili svojega večnega cilja. V katakombah so našli svetilko, na kateri je upodobljena palma z enim samim velikim sadom, h kateremu leti jata golobov, da se nasiti. Palma je Marija, sad je njen sin Jezus, golobi smo kristjani. Jezuitski pater Rot, znameniti pridigar, je na stara leta večkrat ponavljal: »Starček sem, osemdeset let imam, a kljub temu še vedno potrebu...
Objavite komentar
Preberite več

27. Srečno vodi čolnič moj

            Profesor Daniel O’Connor iz Los Angelesa, svetovno znani kirurg, ki je mnogim pomagal do zdravja, je bil silno ponosen na svojo znanost. Svojim učencem je rad ponavljal, da bosta človeštvo rešila znanost in napredek, ne pa vera in molitev. Kot najmlajši otrok globoko verne irske družine je bil deležen verske vzgoje in je vsak večer s starši, brati in sestami redno molil. K večerni molitvi so dodajali prošjo: »Ljuba Mati večnega življenja, reši mojo dušo pogubljenja.«             Po odlično končanem študiju medicine se je specializiral za kirurga in kmalu postal tudi profesor medicinske fakultete v Los Angelesu. Veroval je v medicinsko znanost in v moč kirurškega noža.             Na božič 1943 je operiral svojo mater gospo Gladis. Dva asistenta in več mlajših zdravnikov je bilo pri operaciji. Hoteli so vi...
Objavite komentar
Preberite več