Preskoči na glavno vsebino

26. Luč rešilna si v temi, roka potopljenim


Matjaž Puc je v knjižici Spreobrnjenje zapisal:
»Nekega dne sem v neki cerkvi, v katero sem spet skrivaj vstopil, opazil Marijino podobo. Pod njo je bilo napisano nekako takole: ‘Marija še nobenemu ni odklonila njegove prošnje.’
Priznam, da do takrat še nisem mislil na Marijo. Ker sem vero črpal zgolj iz Svetega pisma, sem imel do božje Matere bolj površen odnos. Vse moje misli so bile usmerjene h Kristusu, človeku–Bogu, ki daje grešnikom možnost, da postanejo odrešeni ljudje…
Ko sem torej videl Marijino sliko in napis pod njo, me je nenadoma prešinilo: ‘Marija, to je rešitev!’
Tisti dan sem se prvič v življenju naučil zdravamarijo. Ker sem že slišal za rožni venec, sem ga nekje kupil in začel redno moliti. Vsako molitev rožnega venca sem začel in končal z besedami: ‘Sveta Marija, prosim, usliši mojo veliko prošnjo, da pridem v Cerkev tvojega Sina!’
Bila je pomlad in imel sem enaintrideset let. Milost se mi je počasi odpirala. Odkril sem Marijo, njeno češčenje in njeno ljubezen do grešnikov. Ne da bi drugi vedeli, sem si na samotnih izletih izbiral njena božja pota: Sveto goro, Brezje in Višarje. Hodil sem do cerkva peš in ves čas molil v duši zdravamarijo in druge kratke molitve, ki sem se jih že prej naučil.«
Marijina največja želja je, da bi ljudi pripeljala k svojemu Sinu. Ker nam hoče pomagati, se zanima za nas, pri svojem Sinu prosi za nas in nas tudi opominja. Tiste, ki so velikodušni, vabi k zadoščevanju za grešnike in k darovanju žrtev za njihovo spreobrnjenje. Že pri prvem prikazanju v Fatimi, 13. maja 1917, je pastirčke vprašala, ali hočejo trpljenje, ki jim ga bo poslal Bog, prenašati v zadoščenje za grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. V posvetilni molitvi ob obisku kipa fatimske Marije smo obljubili, da bomo radi zadoščevali Jezusovemu in Marijinemu Srcu za svoje grehe in za grehe našega naroda. Naše zaupanje v Marijino pomoč lepo izraža pesem: »Ljuba Mati milosti, upanje zgubljenim, luč rešilna si v temi, roka potopljenim.«

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

31. Mati zlata, odpri mi nebeška vrata

Legenda pripoveduje, kako je priromal pred nebeška vrata prvi zamorec. Sv. Peter pogleda skozi okence in se silno prestraši, ko zagleda čudnega črnca. Še nobenemu zamorcu ni odprl, zato tudi njemu ne bo. Hitro zapre okence. Črnec bi tako rad šel v nebesa, zato se ob nebeških vratih razjoka. Sliši ga Marija. Ko ji zamorec pove, kaj bi rad, mu reče, naj gre na nasprotno stran, k stranskim vratom, ki jih bo ona odprla. Res najde ta vrata, potrka in Marija mu odpre. Tako je prišel v nebesa po Marijinem posredovanju. Eva je nebeška vrata zaprla, Marija jih je odprla, ker je na svet prinesla Odrešenika, ki je s svojo smrtjo in vstajenjem vse odrešil. V Lurdu je obljubila Bernardki: »Osrečila te bom ne na tem, ampak na onem svetu.« Marija je srednica milosti, ki so potrebne za naše zveličanje. Sv. Janez Bosko je imel ponoči, 6. decembra 1876, videnje sv. Dominika Savia , ki je bil na čelu velike skupine dečkov, v roki pa je imel šopek. Don Bosko ga je vprašal: »Povej mi, dragi Dominik...

3. O Marija, naša ljuba Mati

Mož ribič je bil s svojim sinom ves dan na odprtem morju. Nastal je vihar, ki je preprečeval, da bi se mogla s čolnom približati obali. Znočilo se je. Oče in sin sta izgubila smer. Žena, ki je doma zaman čakala na njuno vrnitev, se je odločila za veliko žrtev. Treba je bilo napraviti velik ogenj, da ga bosta mož in sin videla in tako mogla veslati v pravo smer. Zažgala je domačo leseno hišo. Prav ta ogenj je možu in sinu pokazal pravo smer do obale. Tako ju je pogumna ljubezen žene in matere rešila. Marija je naša duhovna mati, mati Cerkve. Hoče nam pomagati, da bi prišli domov, da bi v viharjih tega življenja ne zgrešili svojega večnega cilja. V katakombah so našli svetilko, na kateri je upodobljena palma z enim samim velikim sadom, h kateremu leti jata golobov, da se nasiti. Palma je Marija, sad je njen sin Jezus, golobi smo kristjani. Jezuitski pater Rot, znameniti pridigar, je na stara leta večkrat ponavljal: »Starček sem, osemdeset let imam, a kljub temu še vedno potrebu...

27. Srečno vodi čolnič moj

            Profesor Daniel O’Connor iz Los Angelesa, svetovno znani kirurg, ki je mnogim pomagal do zdravja, je bil silno ponosen na svojo znanost. Svojim učencem je rad ponavljal, da bosta človeštvo rešila znanost in napredek, ne pa vera in molitev. Kot najmlajši otrok globoko verne irske družine je bil deležen verske vzgoje in je vsak večer s starši, brati in sestami redno molil. K večerni molitvi so dodajali prošjo: »Ljuba Mati večnega življenja, reši mojo dušo pogubljenja.«             Po odlično končanem študiju medicine se je specializiral za kirurga in kmalu postal tudi profesor medicinske fakultete v Los Angelesu. Veroval je v medicinsko znanost in v moč kirurškega noža.             Na božič 1943 je operiral svojo mater gospo Gladis. Dva asistenta in več mlajših zdravnikov je bilo pri operaciji. Hoteli so vi...