Matjaž Puc je v knjižici Spreobrnjenje zapisal:
»Nekega
dne sem v neki cerkvi, v katero sem spet skrivaj vstopil, opazil Marijino
podobo. Pod njo je bilo napisano nekako takole: ‘Marija še nobenemu ni
odklonila njegove prošnje.’
Priznam,
da do takrat še nisem mislil na Marijo. Ker sem vero črpal zgolj iz Svetega
pisma, sem imel do božje Matere bolj površen odnos. Vse moje misli so bile
usmerjene h Kristusu, človeku–Bogu, ki daje grešnikom možnost, da postanejo
odrešeni ljudje…
Ko
sem torej videl Marijino sliko in napis pod njo, me je nenadoma prešinilo:
‘Marija, to je rešitev!’
Tisti
dan sem se prvič v življenju naučil zdravamarijo. Ker sem že slišal za rožni
venec, sem ga nekje kupil in začel redno moliti. Vsako molitev rožnega venca
sem začel in končal z besedami: ‘Sveta Marija, prosim, usliši mojo veliko
prošnjo, da pridem v Cerkev tvojega Sina!’
Bila
je pomlad in imel sem enaintrideset let. Milost se mi je počasi odpirala. Odkril
sem Marijo, njeno češčenje in njeno ljubezen do grešnikov. Ne da bi drugi
vedeli, sem si na samotnih izletih izbiral njena božja pota: Sveto goro, Brezje
in Višarje. Hodil sem do cerkva peš in ves čas molil v duši zdravamarijo in
druge kratke molitve, ki sem se jih že prej naučil.«
Marijina
največja želja je, da bi ljudi pripeljala k svojemu Sinu. Ker nam hoče
pomagati, se zanima za nas, pri svojem Sinu prosi za nas in nas tudi opominja.
Tiste, ki so velikodušni, vabi k zadoščevanju za grešnike in k darovanju žrtev
za njihovo spreobrnjenje. Že pri prvem prikazanju v Fatimi, 13. maja 1917, je
pastirčke vprašala, ali hočejo trpljenje, ki jim ga bo poslal Bog, prenašati v
zadoščenje za grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. V posvetilni
molitvi ob obisku kipa fatimske Marije smo obljubili, da bomo radi zadoščevali
Jezusovemu in Marijinemu Srcu za svoje grehe in za grehe našega naroda. Naše
zaupanje v Marijino pomoč lepo izraža pesem: »Ljuba Mati milosti, upanje
zgubljenim, luč rešilna si v temi, roka potopljenim.«
Komentarji
Objavite komentar