Preskoči na glavno vsebino

25. Varuj nas greha, varuj nas zmot


Francoski pisatelj Adolf Retté (+ 1930) je v knjigi Od satana k Bogu popisal težko pot do spreobrnjenja. Bil je neveren in razvraten umetnik. Nekega dne je predaval o zlati dobi, ki bo nastopila, ko bo izginila vera v Boga. Ob vprašanju, kako si zamišlja ta svet brez Boga, se je zmedel in ni vedel odgovora. Začela ga je preganjati misel: Adolf, kaj pa če Bog je?
Nekoč se je ustavil pred Marijino kapelico sredi gozda. Molil je: »Vidiš, kaj me je prisililo, da sem prišel k tebi. Če je resnica, da si vsemogočna srednica, prosi svojega Sina, naj mi pokaže, kaj naj storim.«
Sedel je na gozdni mah in zdihoval: »Kaj naj storim, kaj naj storim?« Zaslišal je glas: »Poišči duhovnika! Oprosti se bremena, ki te teži!« A ni se še odločil za ta korak. Nekega večera pa je izbojeval odločilni boj, ki ga sam takole opisuje:
»Vsi moji grehi so bili pred menoj, strašna je bila njihova podoba. Slišal sem satanski glas: ‘Glej, tvoja duša! Zdaj razumeš, da te nič na svetu ne more očistiti. Molitve so prazne. Boječe upanje, s katerim si se zatekel k Bogu, je izginilo. Ubij se, plašljivec!’ Čutil sem, kako sem razdvojen. Ena polovica moje biti je hotela napraviti samomor: brez obotavljanja, brez pomišljanja. Druga je v tem boju klicala na pomoč. Zdelo se mi je, kot da divja okoli mene vihar kletev in najgrših psovk.
Tedaj sem opazil, da se z eno roko krčevito držim posteljne končnice, z drugo si brišem smrtni pot in solze, ki so zalivale oči. ‘Še malo poguma,’ mi prišepetava demon, ‘v trenutku bo končano’. Spustil sem končnico postelje, šel proti omari, že sem v roki držal ključ, da si vzamem strupa…
V tem trenutku zasveti v temno dušo žarka luč. Zaslišal sem – pri svojem zveličanju to zatrjujem – zaslišal sem nebeški glas, tako dobro poznani glas, ki mi je klical: ‘Bog, Bog je tukaj!’ Hvala ti, moj Bog, vrnil si se.«
Adolf se je spovedal, prejel sveto obhajilo in začel življenje trdega boja s starimi grešnimi navadami in strastmi. Iz hvaležnosti za dar spreobrnjenja je poromal k Mariji v Lurd.
Da tudi mi ne bi zašli na pot greha, se z zaupanjem obračamo na nebeško Mater: »Varuj nas greha, varuj nas zmot, naša uteha bodi povsod.«

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

31. Mati zlata, odpri mi nebeška vrata

Legenda pripoveduje, kako je priromal pred nebeška vrata prvi zamorec. Sv. Peter pogleda skozi okence in se silno prestraši, ko zagleda čudnega črnca. Še nobenemu zamorcu ni odprl, zato tudi njemu ne bo. Hitro zapre okence. Črnec bi tako rad šel v nebesa, zato se ob nebeških vratih razjoka. Sliši ga Marija. Ko ji zamorec pove, kaj bi rad, mu reče, naj gre na nasprotno stran, k stranskim vratom, ki jih bo ona odprla. Res najde ta vrata, potrka in Marija mu odpre. Tako je prišel v nebesa po Marijinem posredovanju. Eva je nebeška vrata zaprla, Marija jih je odprla, ker je na svet prinesla Odrešenika, ki je s svojo smrtjo in vstajenjem vse odrešil. V Lurdu je obljubila Bernardki: »Osrečila te bom ne na tem, ampak na onem svetu.« Marija je srednica milosti, ki so potrebne za naše zveličanje. Sv. Janez Bosko je imel ponoči, 6. decembra 1876, videnje sv. Dominika Savia , ki je bil na čelu velike skupine dečkov, v roki pa je imel šopek. Don Bosko ga je vprašal: »Povej mi, dragi Dominik...

27. Srečno vodi čolnič moj

            Profesor Daniel O’Connor iz Los Angelesa, svetovno znani kirurg, ki je mnogim pomagal do zdravja, je bil silno ponosen na svojo znanost. Svojim učencem je rad ponavljal, da bosta človeštvo rešila znanost in napredek, ne pa vera in molitev. Kot najmlajši otrok globoko verne irske družine je bil deležen verske vzgoje in je vsak večer s starši, brati in sestami redno molil. K večerni molitvi so dodajali prošjo: »Ljuba Mati večnega življenja, reši mojo dušo pogubljenja.«             Po odlično končanem študiju medicine se je specializiral za kirurga in kmalu postal tudi profesor medicinske fakultete v Los Angelesu. Veroval je v medicinsko znanost in v moč kirurškega noža.             Na božič 1943 je operiral svojo mater gospo Gladis. Dva asistenta in več mlajših zdravnikov je bilo pri operaciji. Hoteli so vi...

30. Marija, poglej nas grešnike zdaj

Stari pater Avguštin je ravno molil v svoji sobi za spreobrnjenje grešnikov rožni venec, kar potrka samostanski brat in sporoči: »Jutri bodo usmrtili zločinca. Več duhovnikov ga je že poskusilo spraviti z Bogom, a brez uspeha. Obnaša se kakor divja zver, tako da so ga morali vkleniti. Stalno ponavlja: ‘Pogubljen, pogubljen na veke!’ Stari mož molitve in pokore poklekne pred Marijino podobo in zmoli Spomni se . Nato se odpravi na pot. S seboj vzame podobico z molitvijo Spomni se . Ko pride v zapor, lepo pozdravi in zapornika nagovori. On divje zarožlja z verigami in zakriči: »Poberite se, dajte mi mir, dobro za vas, da sem vklenjen, sicer bi vas raztrgal na drobne kosce,... pogubljen, pogubljen na veke!« Pater ne odneha, ampak se priporoča Mariji, pribežališču grešnikov. Končno je zapornik pripravljen skupaj s patrom zmoliti molitev Spomni se . Za patrom ponavlja: »Spomni se – spomni se, da še nikdar ni bilo slišati – da še nikdar ni bilo slišati...« Ko sta bila sredi molitve, ...