Preskoči na glavno vsebino

24. Milostno poglej na nas


Neki mož ni hodil v cerkev in ni kazal nobenih znamenj vernosti. Duhovnik ga je vprašal: »Prijatelj, kdaj ste zadnjikrat molili?«
»Sinoči.«
»To je nemogoče! Vi da bi molili, ki imate take nazore, ki tako živite? Kdor ne veruje v Boga, ne moli.«
»Vsak večer zmolim zdravamarijo, sicer ne morem zaspati, če sem še tako utrujen. Vero sem izgubil v šoli. Mati me je prosila, rotila, jokala. Odšel sem po svetu. Prišlo je pismo, da je mati na smrt bolna in da zelo želi, da bi me še enkrat videla. Ko sem prišel, mi je rekla: ‘Moj otrok, ne pozabi popolnoma na Boga! Je Bog, je večnost, je sodba! Čutim, da je. Verjemi mi. Ob smrti človek ne laže. Poslušaj, otrok, prošnjo svoje umirajoče matere: Moli vsak dan eno zdravamarijo zase in zame. Obljubi mi, daj mi roko!’ Obljubo zvesto držim, sicer ne morem zaspati. Prepričan sem, da me rajna mati sama k temu opominja.«
Čez kakih deset let se je mož spreobrnil. Začel je vsak dan hoditi k maši in pogosto k zakramentom.
V začetku tega stoletja je na Dunaju živela igralka, ki se je iz vere le norčevala in ni hodila k maši. Ohranila pa je lepo navado, ki se je je naučila od svoje matere: rada je krasila Marijine podobe s cvetjem in zelenjem. Šopke je dajala svoji služkinji, da jih je nosila v cerkev k Marijinemu oltarju. Nekoč je šla pogledat v cerkev, da se prepriča, ali njena služkinja res nosi cvetje k Mariji. Ko je videla pred Marijo svoje cvetje, velik šopek vijolic, se je zaustavila. Marija je ni pustila oditi. Gledala jo je tako milo in proseče. Žarek božje milosti je deloval. Igralka je po dolgih letih zopet molila. Spreobrnila se je in začela novo življenje.
Marija nas vodi k Jezusu, k njegovim zakramentom, k življenju po evangeliju. Zato se v pesmi z zaupanjem zatekamo k njej: »Milostno poglej na nas, Mati Bogu mila, dobra bodi nam ves čas, kot do zdaj si bila.«

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

31. Mati zlata, odpri mi nebeška vrata

Legenda pripoveduje, kako je priromal pred nebeška vrata prvi zamorec. Sv. Peter pogleda skozi okence in se silno prestraši, ko zagleda čudnega črnca. Še nobenemu zamorcu ni odprl, zato tudi njemu ne bo. Hitro zapre okence. Črnec bi tako rad šel v nebesa, zato se ob nebeških vratih razjoka. Sliši ga Marija. Ko ji zamorec pove, kaj bi rad, mu reče, naj gre na nasprotno stran, k stranskim vratom, ki jih bo ona odprla. Res najde ta vrata, potrka in Marija mu odpre. Tako je prišel v nebesa po Marijinem posredovanju. Eva je nebeška vrata zaprla, Marija jih je odprla, ker je na svet prinesla Odrešenika, ki je s svojo smrtjo in vstajenjem vse odrešil. V Lurdu je obljubila Bernardki: »Osrečila te bom ne na tem, ampak na onem svetu.« Marija je srednica milosti, ki so potrebne za naše zveličanje. Sv. Janez Bosko je imel ponoči, 6. decembra 1876, videnje sv. Dominika Savia , ki je bil na čelu velike skupine dečkov, v roki pa je imel šopek. Don Bosko ga je vprašal: »Povej mi, dragi Dominik...

3. O Marija, naša ljuba Mati

Mož ribič je bil s svojim sinom ves dan na odprtem morju. Nastal je vihar, ki je preprečeval, da bi se mogla s čolnom približati obali. Znočilo se je. Oče in sin sta izgubila smer. Žena, ki je doma zaman čakala na njuno vrnitev, se je odločila za veliko žrtev. Treba je bilo napraviti velik ogenj, da ga bosta mož in sin videla in tako mogla veslati v pravo smer. Zažgala je domačo leseno hišo. Prav ta ogenj je možu in sinu pokazal pravo smer do obale. Tako ju je pogumna ljubezen žene in matere rešila. Marija je naša duhovna mati, mati Cerkve. Hoče nam pomagati, da bi prišli domov, da bi v viharjih tega življenja ne zgrešili svojega večnega cilja. V katakombah so našli svetilko, na kateri je upodobljena palma z enim samim velikim sadom, h kateremu leti jata golobov, da se nasiti. Palma je Marija, sad je njen sin Jezus, golobi smo kristjani. Jezuitski pater Rot, znameniti pridigar, je na stara leta večkrat ponavljal: »Starček sem, osemdeset let imam, a kljub temu še vedno potrebu...

27. Srečno vodi čolnič moj

            Profesor Daniel O’Connor iz Los Angelesa, svetovno znani kirurg, ki je mnogim pomagal do zdravja, je bil silno ponosen na svojo znanost. Svojim učencem je rad ponavljal, da bosta človeštvo rešila znanost in napredek, ne pa vera in molitev. Kot najmlajši otrok globoko verne irske družine je bil deležen verske vzgoje in je vsak večer s starši, brati in sestami redno molil. K večerni molitvi so dodajali prošjo: »Ljuba Mati večnega življenja, reši mojo dušo pogubljenja.«             Po odlično končanem študiju medicine se je specializiral za kirurga in kmalu postal tudi profesor medicinske fakultete v Los Angelesu. Veroval je v medicinsko znanost in v moč kirurškega noža.             Na božič 1943 je operiral svojo mater gospo Gladis. Dva asistenta in več mlajših zdravnikov je bilo pri operaciji. Hoteli so vi...