Preskoči na glavno vsebino

23. Vodi, Marija, po pravi nas poti


Dekle je na surov način zapustila mater in odšla po svetu. Zašla je v grešno življenje. Bolna in duševno strta je sklenila, da se vrne domov k svoji materi. Ker jo je bilo sram, da bi prišla domov podnevi, zato je prišla ponoči, da bi je nihče ne videl. Ko pride do vrat, so bila na stežaj odprta. S tesnobo v srcu vstopi. Zagleda mater z rožnim vencem v roki. V strahu, da se je materi zmešalo, zakliče: »Mama, kaj ti je, zakaj imaš sredi noči vrata odprta?« Mati ji mirno in blago odgovori: »Glej, odkar si odšla, so ta vrata odprta noč in dan. Vedela sem, da se boš vrnila. Da bi ti olajšala vrnitev, sem imela vrata vedno odprta in te čakala.«
Prilika o izgubljenem sinu se ponavlja. Izgubljeni sinovi in izgubljene hčerke bodo do konca sveta. Kakor jih čaka nebeški Oče, da se vrnejo v njegov objem, tako jih čaka tudi duhovna Mati Marija. Pa ne samo čaka. Pri Bogu stalno prosi zanje. Boli jo, da ljudje z grehi žalimo njenega Sina. V Fatimi je pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, z zelo žalostnim izrazom prosila: »Naj ne žalijo več našega Gospoda Boga, ki je že zelo žaljen.«
Zgodba pripoveduje, kako je neki fant vsak dan šel v cerkev in tam molil pred Marijino podobo s sedmimi meči. Ko je zopet prišel, je videl, da ima Marija poleg sedmih mečev še osmi meč. Spomnil se je, da je padel v smrtni greh in da je ta osmi meč njegov greh, ki prebada Marijino srce. Spovedal se je, se vrnil k Marijini podobi in videl, da ima zdaj samo sedem mečev.
Zločinec Karel Demichelis (Demikelis) je bil obsojen na smrt. Sv. Jožef Kafasso se je zaman trudil, da bi ga spravil z Bogom in Cerkvijo. Ko so ga po Torinu peljali na morišče, so prišli mimo Marijine kapelice s podobo Žalostne Matere božje. Obsojenec je prosil, naj ustavijo. Odkril se je, in s solzami v očeh pozdravil Marijino podobo. Bil je zanj trenutek izredne milosti. Zaprosil je duhovnika Kafassa, naj ga spove.
Da tudi mi ne bi krenili s prave poti, se zatekamo k naši nebeški Materi: »Vodi, Marija, po pravi nas poti, da nas nobena skušnjava ne zmoti; varuj in brani nas vse dni, da nas sovražnik ne dobi.«

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

31. Mati zlata, odpri mi nebeška vrata

Legenda pripoveduje, kako je priromal pred nebeška vrata prvi zamorec. Sv. Peter pogleda skozi okence in se silno prestraši, ko zagleda čudnega črnca. Še nobenemu zamorcu ni odprl, zato tudi njemu ne bo. Hitro zapre okence. Črnec bi tako rad šel v nebesa, zato se ob nebeških vratih razjoka. Sliši ga Marija. Ko ji zamorec pove, kaj bi rad, mu reče, naj gre na nasprotno stran, k stranskim vratom, ki jih bo ona odprla. Res najde ta vrata, potrka in Marija mu odpre. Tako je prišel v nebesa po Marijinem posredovanju. Eva je nebeška vrata zaprla, Marija jih je odprla, ker je na svet prinesla Odrešenika, ki je s svojo smrtjo in vstajenjem vse odrešil. V Lurdu je obljubila Bernardki: »Osrečila te bom ne na tem, ampak na onem svetu.« Marija je srednica milosti, ki so potrebne za naše zveličanje. Sv. Janez Bosko je imel ponoči, 6. decembra 1876, videnje sv. Dominika Savia , ki je bil na čelu velike skupine dečkov, v roki pa je imel šopek. Don Bosko ga je vprašal: »Povej mi, dragi Dominik...
Objavite komentar
Preberite več

3. O Marija, naša ljuba Mati

Mož ribič je bil s svojim sinom ves dan na odprtem morju. Nastal je vihar, ki je preprečeval, da bi se mogla s čolnom približati obali. Znočilo se je. Oče in sin sta izgubila smer. Žena, ki je doma zaman čakala na njuno vrnitev, se je odločila za veliko žrtev. Treba je bilo napraviti velik ogenj, da ga bosta mož in sin videla in tako mogla veslati v pravo smer. Zažgala je domačo leseno hišo. Prav ta ogenj je možu in sinu pokazal pravo smer do obale. Tako ju je pogumna ljubezen žene in matere rešila. Marija je naša duhovna mati, mati Cerkve. Hoče nam pomagati, da bi prišli domov, da bi v viharjih tega življenja ne zgrešili svojega večnega cilja. V katakombah so našli svetilko, na kateri je upodobljena palma z enim samim velikim sadom, h kateremu leti jata golobov, da se nasiti. Palma je Marija, sad je njen sin Jezus, golobi smo kristjani. Jezuitski pater Rot, znameniti pridigar, je na stara leta večkrat ponavljal: »Starček sem, osemdeset let imam, a kljub temu še vedno potrebu...
Objavite komentar
Preberite več

27. Srečno vodi čolnič moj

            Profesor Daniel O’Connor iz Los Angelesa, svetovno znani kirurg, ki je mnogim pomagal do zdravja, je bil silno ponosen na svojo znanost. Svojim učencem je rad ponavljal, da bosta človeštvo rešila znanost in napredek, ne pa vera in molitev. Kot najmlajši otrok globoko verne irske družine je bil deležen verske vzgoje in je vsak večer s starši, brati in sestami redno molil. K večerni molitvi so dodajali prošjo: »Ljuba Mati večnega življenja, reši mojo dušo pogubljenja.«             Po odlično končanem študiju medicine se je specializiral za kirurga in kmalu postal tudi profesor medicinske fakultete v Los Angelesu. Veroval je v medicinsko znanost in v moč kirurškega noža.             Na božič 1943 je operiral svojo mater gospo Gladis. Dva asistenta in več mlajših zdravnikov je bilo pri operaciji. Hoteli so vi...
Objavite komentar
Preberite več