»Sem triindvajsetletno dekle. Bila sem vzgojena krščansko, vendar sem kasneje vero zanemarila. Od časa do časa sem sicer še šla k maši, a bolj iz navade kot iz prepričanja. Pred kratkim sem se razšla s čudovitim fantom, bil je veren, razumevajoč, zelo dober, nesebičen do vsakega, skratka idealen. Po njegovem odhodu je v meni nastal grozen občutek praznine, vse se mi je zdelo brez pomena, sploh ker sem se zavedala, da sem sama kriva. Kako je to hudo, ve le tisti, ki je kaj takega doživel. Bila sem zelo potrta, v hudi depresiji, da sem morala iskati zdravniško pomoč. V tej hudi duševni stiski sem začela spet redno zahajati v cerkev. Spet sem našla izgubljeno vero. Najprej sem šla na Brezje. V začetku nisem mogla moliti, samo jokala sem, ter se pogovarjala z Marijo, a vendar sem čutila neko srečo, razumevanje. Ne da se popisati občutkov, ki so me prevzemali, ko sem klečala pred Marijinim oltarjem ter zrla v njen obraz. Toliko zaupanja sem dobila vanjo. Domov sem šla potolažena, z novo voljo ter močjo do življenja. Po sedmih letih sem z velikim strahom spet stopila v spovednico. Ne veste, kako srečna sem bila, ko me spovednik ni obsojal, ampak me je razumel...«
V
bolnici je umrl mlad fant. Mati je prišla na obisk, a prepozno. Vrgla se je na
mrtvega sina in na glas jokala. Niso je mogli potolažiti in ločiti od mrtvega
sina. Vedno znova je odgovarjala: »Bil je edini sin.« Tedaj stopi k jokajoči
ženi sestra bolničarka in ji pokaže sliko trinajste postaje križevega pota z
napisom: »Jezusa polože Mariji v naročje.« Sestra ji tiho reče: »To je bil njen
edini sin.« Žena je umolknila.
Mati
Marija je v svojem zemeljskem življenju toliko pretrpela, da jo kličemo za
Kraljico mučencev. Zato razume vse naše bolečine. Zato njena tolažba niso
prazne besede. Zato je ob njej toliko obupanih duš zopet odkrilo krščansko
upanje in se utrdilo v veri in potrpežljivosti. Zato z velikim zaupanjem
pojemo: »Marija, k tebi uboge reve, mi zapuščeni, vpijemo, objokani otroci Eve
v dolini solz zdihujemo.«
Komentarji
Objavite komentar