Preskoči na glavno vsebino

13. Polna lepih čednosti


Mati Terezija, ustanoviteljica misijonark ljubezni, je s svojim življenjem hodila po Jezusovih in Marijinih stopinjah. Rodila se je v verni katoliški albanski družini v Skopju 27. avgusta 1910. Bila je med najbolj delavnimi članicami Marijine družbe za dekleta v Skopju. Tudi njeno poznejše življenje je bilo tesno povezano z Devico Marijo. Terezija je posnemala Marijine kreposti, zlasti njeno ljubezen. Kot osemnajstletna je leta 1928 vstopila k loretinkam v Dublinu, ki imajo ime po nazareški loretski hišici. Dne 8. avgusta 1948 je v Kalkuti oblekla bel sari z modrim robom, ki spominja na Marijo. S tem je začela novo življenje za najbolj uboge. Dne 7. oktobra 1950 je Rim potrdil družbo misijonark ljubezni. Delo matere Terezije je kakor delo Marije, ki hiti na pomoč k sorodnici Elizabeti; ali ko s svojim posredovanjem pri Jezusu v Kani pomaga ženinu iz zadrege.
Sv. Hieronim je spodbujal: »Vi, ki ljubite in častite Marijo, dobro premislite, da jo resnično ljubite le, če se trudite, da bi jo posnemali. Največja čast, ki ji jo morete izkazati, je posnemanje njenih kreposti.«
Veliki francoski govornik Bossuet (Bosié) je navduševal svoje poslušalce: »Božji otroci, če želite, da bi vas Odrešenikova mati sprejela za svoje, jo zvesto posnemajte, če hočete biti njeni pravi častilci.«
Neka mati je zapisala: »Marija je moj vzor in moja vodnica; z njo stopam za Gospodom, noseč vsakdanji križ, z njo in po njej ga častim in se mu zahvaljujem ter mu posvečam svoje življenje, življenje moža in otrok, življenje sočloveka. V njeni šoli si prizadevam spoznati Gospoda, prisluhniti njegovim besedam in se odzvati njegovemu povabilu k nenehnemu spreobračanju in vztrajanju v hoji za njim. Ona je prisotna pri vsakem mojem srečanju z Gospodom.«
Naša pesem takole opisuje Marijine kreposti: »Bela bolj kot lilija, čista in brez madeža, polna božje milosti, polna lepih čednosti.«

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

31. Mati zlata, odpri mi nebeška vrata

Legenda pripoveduje, kako je priromal pred nebeška vrata prvi zamorec. Sv. Peter pogleda skozi okence in se silno prestraši, ko zagleda čudnega črnca. Še nobenemu zamorcu ni odprl, zato tudi njemu ne bo. Hitro zapre okence. Črnec bi tako rad šel v nebesa, zato se ob nebeških vratih razjoka. Sliši ga Marija. Ko ji zamorec pove, kaj bi rad, mu reče, naj gre na nasprotno stran, k stranskim vratom, ki jih bo ona odprla. Res najde ta vrata, potrka in Marija mu odpre. Tako je prišel v nebesa po Marijinem posredovanju. Eva je nebeška vrata zaprla, Marija jih je odprla, ker je na svet prinesla Odrešenika, ki je s svojo smrtjo in vstajenjem vse odrešil. V Lurdu je obljubila Bernardki: »Osrečila te bom ne na tem, ampak na onem svetu.« Marija je srednica milosti, ki so potrebne za naše zveličanje. Sv. Janez Bosko je imel ponoči, 6. decembra 1876, videnje sv. Dominika Savia , ki je bil na čelu velike skupine dečkov, v roki pa je imel šopek. Don Bosko ga je vprašal: »Povej mi, dragi Dominik...
Objavite komentar
Preberite več

3. O Marija, naša ljuba Mati

Mož ribič je bil s svojim sinom ves dan na odprtem morju. Nastal je vihar, ki je preprečeval, da bi se mogla s čolnom približati obali. Znočilo se je. Oče in sin sta izgubila smer. Žena, ki je doma zaman čakala na njuno vrnitev, se je odločila za veliko žrtev. Treba je bilo napraviti velik ogenj, da ga bosta mož in sin videla in tako mogla veslati v pravo smer. Zažgala je domačo leseno hišo. Prav ta ogenj je možu in sinu pokazal pravo smer do obale. Tako ju je pogumna ljubezen žene in matere rešila. Marija je naša duhovna mati, mati Cerkve. Hoče nam pomagati, da bi prišli domov, da bi v viharjih tega življenja ne zgrešili svojega večnega cilja. V katakombah so našli svetilko, na kateri je upodobljena palma z enim samim velikim sadom, h kateremu leti jata golobov, da se nasiti. Palma je Marija, sad je njen sin Jezus, golobi smo kristjani. Jezuitski pater Rot, znameniti pridigar, je na stara leta večkrat ponavljal: »Starček sem, osemdeset let imam, a kljub temu še vedno potrebu...
Objavite komentar
Preberite več

27. Srečno vodi čolnič moj

            Profesor Daniel O’Connor iz Los Angelesa, svetovno znani kirurg, ki je mnogim pomagal do zdravja, je bil silno ponosen na svojo znanost. Svojim učencem je rad ponavljal, da bosta človeštvo rešila znanost in napredek, ne pa vera in molitev. Kot najmlajši otrok globoko verne irske družine je bil deležen verske vzgoje in je vsak večer s starši, brati in sestami redno molil. K večerni molitvi so dodajali prošjo: »Ljuba Mati večnega življenja, reši mojo dušo pogubljenja.«             Po odlično končanem študiju medicine se je specializiral za kirurga in kmalu postal tudi profesor medicinske fakultete v Los Angelesu. Veroval je v medicinsko znanost in v moč kirurškega noža.             Na božič 1943 je operiral svojo mater gospo Gladis. Dva asistenta in več mlajših zdravnikov je bilo pri operaciji. Hoteli so vi...
Objavite komentar
Preberite več