Med najlepše slike Matere božje spada Rafaelova Marija v Sikstinski kapeli v Vatikanu. Umetnik je pojasnil njen nastanek takole: »Opazoval sem vsako mater, ki sem jo srečal. Na vsaki sem našel nekaj lepote. Kot čebela med sem zbiral to lepoto in jo skušal vso združiti v svoji Mariji.«
»O
kako lepa Gospa!« je vzklikala mala Hijacinta po prvem Marijinem prikazanju v
Fatimi 13. maja 1917. Marijina zunanja lepota je odraz njene notranje lepote,
lepote njene duše, njenega Srca. Na to lepoto smo pri naši Materi Mariji
posebej pozorni. Ona je za Jezusom Kristusom najsvetejša med ljudmi vseh časov.
V
duhu si oglejmo kip iz 1. stoletja po Kristusu: Laokoontovo skupino. Očeta
Laokoonta in njegova dva sinova ovijata in vedno bolj stiskata dve veliki kači,
ki jih hočeta usmrtiti. Vsi trije se s silnim naporom zvijajo, da bi se rešili,
a zanje ni rešitve. Na njihovih obrazih je bolečina, obup in strah.
To
je podoba ljudi, ki so vklenjeni v strasti in grešno življenje. Kako vse
drugačna je Devica Marija, o kateri pojemo, da je »bela kakor lilija, čista in
brez madeža, polna božje milosti«!
Neki
govornik je moral napraviti spominski govor kralju Filipu Makedonskemu. Takole
je začel: »Mislim, da največ povem, če rečem, da si oče Aleksandra Velikega, ne
pa, če opevam tvoje zmage v različnih vojnah.«
Tako tudi o Mariji največ povemo, če naglasimo, da
je božja mati, mati Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek, naš Stvarnik in
Odrešenik. Ker je Marija božja mati, je bila deležna vseh drugih odlik: Bila je
brez izvirnega greha in brez osebnih grehov, milosti polna, vedno devica in po
smrti tudi s telesom vzeta v nebeško slavo. Zato z navdušenjem pojemo: »Lepšega
v nebesih ni, kakor si, Marija, ti; s soncem si oblečena, z zvezdami si
kronana.«
Komentarji
Objavite komentar