Šmarnice

Legenda pripoveduje, kako je priromal pred nebeška vrata prvi zamorec. Sv. Peter pogleda skozi okence in se silno prestraši, ko zagleda čudnega črnca. Še nobenemu zamorcu ni odprl, zato tudi njemu ne bo. Hitro zapre okence. Črnec bi tako rad šel v nebesa, zato se ob nebeških vratih razjoka. Sliši ga Marija. Ko ji zamorec pove, kaj bi rad, mu reče, naj gre na nasprotno stran, k stranskim vratom, ki jih bo ona odprla. Res najde ta vrata, potrka in Marija mu odpre. Tako je prišel v nebesa po Marijinem posredovanju. Eva je nebeška vrata zaprla, Marija jih je odprla, ker je na svet prinesla Odrešenika, ki je s svojo smrtjo in vstajenjem vse odrešil. V Lurdu je obljubila Bernardki: »Osrečila te bom ne na tem, ampak na onem svetu.« Marija je srednica milosti, ki so potrebne za naše zveličanje. Sv. Janez Bosko je imel ponoči, 6. decembra 1876, videnje sv. Dominika Savia , ki je bil na čelu velike skupine dečkov, v roki pa je imel šopek. Don Bosko ga je vprašal: »Povej mi, dragi Dominik...

Stari pater Avguštin je ravno molil v svoji sobi za spreobrnjenje grešnikov rožni venec, kar potrka samostanski brat in sporoči: »Jutri bodo usmrtili zločinca. Več duhovnikov ga je že poskusilo spraviti z Bogom, a brez uspeha. Obnaša se kakor divja zver, tako da so ga morali vkleniti. Stalno ponavlja: ‘Pogubljen, pogubljen na veke!’ Stari mož molitve in pokore poklekne pred Marijino podobo in zmoli Spomni se . Nato se odpravi na pot. S seboj vzame podobico z molitvijo Spomni se . Ko pride v zapor, lepo pozdravi in zapornika nagovori. On divje zarožlja z verigami in zakriči: »Poberite se, dajte mi mir, dobro za vas, da sem vklenjen, sicer bi vas raztrgal na drobne kosce,... pogubljen, pogubljen na veke!« Pater ne odneha, ampak se priporoča Mariji, pribežališču grešnikov. Končno je zapornik pripravljen skupaj s patrom zmoliti molitev Spomni se . Za patrom ponavlja: »Spomni se – spomni se, da še nikdar ni bilo slišati – da še nikdar ni bilo slišati...« Ko sta bila sredi molitve, ...

Škof Dupanloup (Dipanlú) je pripovedoval naslednji zgled: Nekega dne so ga poklicali k na smrt bolni mladi ženi, kateri je pred več leti podelil prvo sveto obhajilo. Škof jo je pomiloval, kako težak križ je morala sprejeti. Žena je spregovorila: »Gospod škof, ali mislite, da bom prišla v nebesa?« »Gospa, jaz trdno zaupam.« »Jaz sem o tem popolnoma prepričana in gotova.« »Kdo vam daje tako gotovost?« »Nasvet, ki ste mi ga vi sami nekoč dali. Na dan mojega prvega obhajila ste mi priporočili, naj vsak dan prav zbrano zmolim eno zdravamarijo. In to sem tudi storila. Štiri leta ni minil dan, da ne bi zmolila rožnega venca. To je tisto, kar mi daje gotovost, da bom rešena in da bom prišla v nebesa. Marijo sem štiri leta vsak dan tolikokrat prosila: ‘Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri.’ Težko bi zato mogla verjeti, da bi me Marija sedaj ob smrti zapustila. Ona je pri meni, ona me bo popeljala tudi v nebesa.« Škof je povedal, da je bil km...

Starček, nič kaj veren, že zelo bolehen, je brskal po svojem predalu in našel listek, na katerem so bili zapisani dobri sklepi, ki jih je napravil, ko je bil še dijak in član Marijine družbe: »Vsak dan bom začel z imenoma: Jezus, Marija! Vsak dan bom molil rožni venec. Vsakih štirinajst dni bom prejel svete zakramente. Vsako soboto se bom postil na čast Materi božji.« Starega   moža je pretreslo: »Lepa moja mlada leta, kje ste? Kako sem se od takrat spremenil! O ti ubogi rožni venec, ti uboga molitev. Jezus, Marija, na vse sem pozabil. Nekdaj – in sedaj, kakšna sprememba!« V globoki skrušenosti je pokleknil in počasi izgovarjal ime Marija. Opravil je dobro spoved in se tako spravil z Bogom in Cerkvijo. Bil je že skrajni čas, saj so ga kmalu zatem odnesli na pokopališče. Neki župnik je obiskal na smrt bolnega moža, da bi ga spomnil na zakramente. Bolnik se je tako razburil, da se je stresla postelja: »Ne verujem, saj Boga sploh ni!« Tudi pri drugem obisku je bil na začetku...

            Profesor Daniel O’Connor iz Los Angelesa, svetovno znani kirurg, ki je mnogim pomagal do zdravja, je bil silno ponosen na svojo znanost. Svojim učencem je rad ponavljal, da bosta človeštvo rešila znanost in napredek, ne pa vera in molitev. Kot najmlajši otrok globoko verne irske družine je bil deležen verske vzgoje in je vsak večer s starši, brati in sestami redno molil. K večerni molitvi so dodajali prošjo: »Ljuba Mati večnega življenja, reši mojo dušo pogubljenja.«             Po odlično končanem študiju medicine se je specializiral za kirurga in kmalu postal tudi profesor medicinske fakultete v Los Angelesu. Veroval je v medicinsko znanost in v moč kirurškega noža.             Na božič 1943 je operiral svojo mater gospo Gladis. Dva asistenta in več mlajših zdravnikov je bilo pri operaciji. Hoteli so vi...